Kdo smo in od kod prihajamo
Erjavci imamo kmečko poreklo. Neposreden, vzročno-posledičen način razmišljanja nam je v krvi in nam služi tudi danes, ko večina izmed nas ni več povezana s kmečkim življenjem. Kljub temu tradicija ostaja v rodbini in prva moška linija potomstva še vedno gospodari na zemlji, ki so jo obdelovali naši predniki generacije nazaj.
Več stoletij so Erjavci preživeli na zelo omejenem geografskem območju s polmerom 4 km. Na spodnji sliki so označeni kraji, ki se pojavljajo v naši zgodovini med leti 1695 in 1900. Šele v dvajsetem stoletju so se naši predniki razpršili po širšem slovenskem prostoru in naprej po svetu, vse do Amerike.
(posnetek je povzet z Geopedie, Geodetska uprava Republike Slovenije)
Najstarejši dokumentirani prednik
Prvi dokumentirani član rodbine Erjavec, Mihael, se je rodil v zaselku Nova vas okrog leta 1695. Njegovo ime je zapisano v poročni knjigi župnije Šmarje Sap, letnik 1720-1750, ob poroki njegovega sina Janeza z Nežo Matjažič iz Plešivice.
V rojstnih knjigah v okolici Višnje gore obstajajo še starejši zapisi o Erjavcih, a povezava z našo rodbino zanje ni dokumentirano dokazljiva.
Kako je začelo nastajati naše rodbinsko drevo
Povezani priimki
Z zgodovino našega rodovnega drevesa so po ženski liniji povezani priimki Matjažič (poroka 1741), Janežič (1774), Kastelic (1805), Zupančič (1830), Slapničar (1853) in še enkrat Zupančič (1866). Povezani so s skupno linijo prednikov vseh članov danes živeče rodbine, "deblom" našega drevesa. Po razvejanju mlinarske družine Erjavcev iz Polja pri Višnji gori so se ob prelomu v 20. stoletje z našim drevesom povezali še priimki Skubic, Plankar, Peskar, Elikan in še enkrat Zupančič, vendar to niso več skupni predniki vseh današnjih Erjavcev, ampak posameznih vej. Glej: Rodbinsko drevo.
Še dva priimka, ki z nami nista krvno povezana, imata posebno mesto v naši zgodovini. Prvi je priimek Jerom, ki je izginil že okrog leta 1720. Po družini Matevža in Neže Jerom, ki sta živela v stopnem mlinu v Polju št. 2 pri Višnji gori okrog leta 1690, je ta priimek kot hišno ime "podedovala" družina Jakoba Slapničarja. Z Matevževo pravnukinjo Frančiško Slapničar se je 20. junija 1853 poročil Martin Erjavec in prevzel stopni mlin. Tako smo Erjavci postali "Jeromovi". Vsi živeči člani naše rodbine smo potomci Jeromovih Erjavcev.
Drugi priimek je Grande. Družina Grandetov je v 1690-ih letih upravljala drugi mlin v Polju št. 3 pri Višnji gori. Z Jeromi so bili sosedje. S poroko v 20. stoletju se je član družine Jeromovih Erjavcev priženil na nekdanje Grandetovo posestvo in usoda je nanesla, da Erjavci 400 let pozneje živijo na nekdanjih posestvih Jeromov in Grandetov, s katerimi sorodstveno nimajo ničesar skupnega, se pa po domače imenujejo "Jeromovi" in "Grandetovi".
V zvezi s tema hišnima imenoma Erjavcev je nastala hipoteza, da sta bila Jerom in Grande francoska vojaka, ki sta ostala po Napoleonskem obdobju v Sloveniji in se poročila na ti dve kmetiji. Te zamisli je Valentin Erjavec ovrgel in to utemeljil v svojih zapisih o Jeromih in Grandetih.
Glej: Zgodba o Jeromih in Grandetih
Statistika priimka Erjavec
Statistični urad Republike Slovenije vodi statistiko priimkov slovenskih državljanov in njihovo pogostost po regijah v Sloveniji. Januarja 2009 je v Sloveniji živelo 1797 oseb s priimkom Erjavec, ki je bil tako 48. najpogostejši priimek v naši republiki.
povečaj sliko