Štefan Erjavec (1945 – 2001)
Štefan se je rodil kot osmi otrok Jožefi in Vinku iz Pavletove veje. Bil je zelo živahen otrok. Oče je zanj nekoč rekel, da je precej „namazan“. Kot vsi fantje v družini je hodil v šolo in ministriral v cerkvi. Zrasel je v krepkega fanta, okroglih, vedno nasmejanih lic. Kolikor je le mogel, se je ukvarjal s športom. Čeprav je želel postati optik, se je izučil za finomehanika, saj takrat take šole ni bilo daleč naokoli. Ko je odslužil vojaški rok, ni in ni dobil primerne službe. Pa je krenil v tujino in se zaposlil v tovarni BMW.v Muenchnu. Bil je priden, delaven, natančen in sposoben delavec, zato se je kmalu usposobil za rezkalca in orodjarja. Kmalu je napredoval v preddelavca. V tovarni so ga cenili kot velikega strokovnjaka za raznovrstna orodja.
Po vrnitvi iz tujine, se je leta 1971 poročil z Jakličevo Majdo iz Starega trga pri Višnji Gori. Rodili so se jima trije otroci: najstarejša hči Vladimira, nato pa še sinova Štefan in Tadej. Najprej so prebivali v hiši na Grintovcu v Višnji gori, a je bila vez s Stično tako močna, da se je vrnil v bližino domačega kraja. Z Majdo sta v Mekinjah nad Stično kupila manjšo kmetijo, imenovano „Katujce“, ki je že iz zgodovine znana po kraškem breznu in monolitni skali. Zgradil je novo hišo in delavnico ter z delom nadaljeval kot obrtnik.
Pri delu in druženju se je vedno izkazal kot odličen organizator in motivator. V Vinkovi družini je bil največji ljubitelj petja.
Poln je bil tudi idej, kako narediti okolje prijaznejše ljudem. Bil je eden glavnih akterjev pri celoviti prenovi športnega igrišča v Stični, prav njegova pa je tudi zamisel o prestavitvi nekdanje ceste mimo samostana v Stični višje na pobočje, kar je omogočilo ureditev sprehajališča in parka.
Po dolgem zdravljenju je leta 2001 umrl za posledicami možganske kapi.