Vinko Erjavec (1934 – 2002)
Bil je rojen kot drugi otrok Vinkota in Jožefe, ko sta živela na Pijavi Gorici. Že kot otrok je bil zelo živahen in korajžen. V nižjo gimnazijo je začel hoditi v Stični, pa gimnazija ni bila zanj nekako ustrezna šola in je odšel v vojaško pilotsko šolo v Kraljevo v Srbiji, takrat se je imenovalo Rankovičevo. Postal je oficir in pilot, kar so bile njegove sanje še iz otroštva.. Enkrat kmalu po drugi svetovni vojni je seskočil iz aviona s padalom in se na stiškem polju kar nevarno nasadil na fižolovko, ki so jo iz njegovega trebuha z operativnim posegom odstranili v ljubljanski bolnišnici.
Bil je zelo priden in delaven, nič mu ni bilo težko narediti. Nabit je bil z enegijo, ki jo je kar izžareval na vsakem koraku. Poročil se je s Celjanko Sonjo Dornovo. V zakonu sta se jima rodila dva otroka – sin Vinko in hči Sabina.
Ker mu vojaška služba ni omogočila družinskega življenja, je slekel vojaško uniformo in se nastanil v Zagradu pri Celju. Zaposlil se je v pokojninskem uradu v Celju. Plače niso bile dobre, poleg tega pa so gradili svojo hišo in se je odločil iti po bolši zaslužek v Nemčijo. Tudi on je, kot pred njim mlajši brat Štefan, pristal v BMW. Kmalu pa je za njim odšla delat tja tudi žena Sonja. Enkrat v sedemdesetih letih, bila je huda zima in poledica, ko se je vračal na delo v Nemčijo, je preživel hudo prometno nesrečo pri Salzburgu v Avstriji. Imel je hude telesne poškodbe po celem telesu. Rešila ga je dobra telesna moč in trdnost.
Med delom v Nemčiji sta z ženo zgradila hišo. Po vrnitvi v domovino je do upokojitve delal v VO-KA Celje.
Sonja je za srčno kapjo umrla marca 1995, kar ga je močno prizadelo. V začetku decembra leta 2002 pa je tudi njega zadela kap in je za vedno odšel.