Srečna otroška leta so mu minevala v Prištini, kjer sta z bratom Zvonkom živela v urejeni družini vojaškega godbenika Alojza Erjavca in njegove žene Desanke Trajković. Mama je imela starejšo sestro v vasi Gnjilane in oba otroka sta se tam igrala in opazovala, kako lončarji iz gline na vretenu oblikujejo posode. Večkrat so odpotovali tudi v Slovenijo na počitnice in Tine se je zelo veselil Gornje Drage, kjer je poslušal šumenje gozdov okrog hiše svojega deda in klopotanje mlinčkov pri stricu na Jeromovini. Z obema vojakoma, z očetom in s stricem Nacetom, mornariškim častnikom, so se slikali v Zgornji Dragi leta 1933 in 1937.

Vdaja Kraljevine Jugoslavije je pomenila konec dohodkov za družino. Oče Alojz je po kratkem nemškem ujetništvu na bolgarski meji prišel domov, nato pa 14. januarja 1942 zapustil družino, da bi ji organiziral preselitev v Slovenijo. Takrat ga je Tine videl zadnjič v svojem življenju.

 

Valentin in Zvonimir Erjavec, 21.7.1932 v Prištini

 

Hudo pomanjkanje je zaznamovalo njegovo življenje do konca vojne. Najprej je mama prala vojakom, potem sta še otroka ob štirih zjutraj tovorila toplo mleko 1 uro daleč pred kasarno, da bi s prodajo zaslužila za preživetje. Mama je na koncu vse tri preselila v eno sobo, ostali dve sobi pa oddala predsedniku banke in nekemu nemškemu oficirju, da bi preživeli. Kadar je bilo najhuje, je Tine na njivi ukradel eno kumaro in to je bila edina hrana za ves dan. Iz Ljubljane so po koncu vojne izvedeli, da njihovega očeta ni več. Mama je od hudega pomanjkanja zbolela in 24. februarja 1946 umrla.

Medtem ko je šel njegov brat Zvonko v Beograd v šolo, se je Tine odločil, da se vrne v Slovenijo. Z enim kovčkom preostalega premoženja je prišel k teti Jožefi-Pepci. Usoda je hotela, da sta bila oba brata vojaka, Nace in Alojzij, mrtva. Teta Pepca in Nacetova žena, obe Jožefi Erjavec, sta si Tineta delili: pri prvi je jedel, pri drugi spal. V silnem tempu je končal gimnazijske tečaje, potem pa ga je oblast z dekretom izbrala, da gre skupaj s sošolci, npr. Albertom Mislejem, v Beograd študirat na šolo za notranje zadeve, čeprav je bila njegova velika želja, da bi študiral gradbeništvo.

Po opravljeni diplomi so njega in sošolce prislino zaposlili na policiji, čeprav tega nihče od njih ni želel. Tine je preučil zakone in našel luknjo. Zaprosili so za služenje vojaškega roka, kjer so jih z veseljem vpoklicali. Po zakonu jim je s tem prenehalo delovno razmerje in obveznosti. Po odsluženi vojski v artileriji je za več sošolcev leta 1951 uredil vpis na Pravno fakulteto, kjer so jim celo priznali nekaj izpitov. Policija je proti njim sprožila tožbo, jo zgubila, fantje pa so se znebili neželenega poklica. Tine je bil dober študent, hkrati pa je delal, saj mu je stric Mojškerc pomagal dobiti službo na Cestnem podjetju Ljubljana.

V tem času, že v zadnjem letniku gimnazije, potem pa znova na pravni fakulteti, je spoznal mojo mamo, Miljano Erjavec. Leta 1957 sta se poročila. Leto kasneje sem se rodil jaz.

Njuno življenje je bilo težko, saj je mlada družina mesečno porabila dvakrat več denarja, kot ga je Tine zaslužil s plačo. Zato je šla mama v službo še pred diplomo in študirala ob delu. Tine ni nikoli tvegal, bil pa je premišljeno velikopotezen. Čeprav je iz Prištine prinesel samo en kovček, je mami 1959 povedal, da je pridobil lokacijo in da bo zidal hišo. Leta 1961 je zakopal lopato. Ves dan v službi in vsako noč do polnoči pod lučmi na gradbišču. Z rekordnim tempom je sam s 4 najetimi delavci v enem letu zgradil hišo. 1962 je bila selitev iz najemniškega stanovanja. Takrat je imel samo ene hlače, dve srajci in staro, črno kolo.

Med gradnjo hiše na bližnjem klančku, 1961

 

Moj oče Tine mi je bil že od majhnega simbol neuklonljive energije. Odličen pravnik, izjemen strateg, ki je premisli veliko korakov vnaprej, preden je potegnil potezo, ki potem enostavno ni mogla zgrešiti. Pod to lupino pa se je skrivala mehka, prijazna duša in konflikt s samim sabo zaradi travm ob izgubi očeta Alojza. Kasneje, ko sem imel že svoje otroke, sem spoznal, da je svojega očeta neuspešno iskal vse življenje. Večkrat, ko sem ga prosil, da bi mi povedal, kako so živeli v Prištini brez očeta, je vedno samo začel pripovedovati, potem pa ga je zlomilo ihtenje. Ko sem že po njegovi smrti izpeljal na Ministrstvu za pravosodje postopek za priznanje krivic po vojni pobitih za svojega deda Alojza, sem postavil zadnji kamenček v nedokončanem mozaiku Tinetovih iskanj svojega očeta.

Vse življenje je trdo delal. Po službi je sedel zvečer za pisalnim strojem in pisal. Od Cestnega podjetja je šel v zdravstvo in po nekaj letih dela postal direktor Skupnosti zdravstvenega zavarovanja. Bil je prvi, ki je uvedel računalnike v poslovanje v zdravstvu. Že ob koncu šestdesetih let je pripeljal prvi sistem IBM 360, in nekaj let kasneje IBM 370. Takega je takrat imelo samo še Notranje ministrstvo. Uvajal je najnovejše tehnologije, kot je optično branje receptov v Lekarnah, s čimer je omejil zlorabe zdravstvenih sredstev. Vzgojil je mnoge kasnejše vodilne delavce, kot npr. Franca Koširja, ki je najprej pri njemu prevzel mesto direktorja računalniškega centra, kasneje pa je sam postal direktor ZZZS.

Vedno pa je imel čas zame. Od majhnega sva se sprehajala po Tivoliju. Vse, česar ni bil deležen sam, je skušal zagotoviti meni. Prepotovali smo vso Jugoslavijo. Potem še Vzhodno Evropo vse tja do Črnega morja in v Turčijo. Pri štiridesetih si je kupil smuči in se po knjigi naučil smučati, da je potem učil mene. Veliko lepih trenutkov sva preživela skupaj na Krvavcu. Presmučala sva tudi Cervinio pod Matterhornom in francoske Tri doline, ko jih je Evropa šele odkrivala.

Na Krvavcu 1975

 

Leta 1983 sta šla z mamo obiskat njeno teto na Florido. Tine je v Ameriki doživel infarkt. Ni bil hud, bil pa je opozorilo, da z zdravjem nekaj ni v redu. Po vrnitvi domov je zapustil ZZZS, ker je bila služba preveč stresna in odšel v Zavod za varovanje zdravja. Po nekaj letih se je invalidsko upokojil. Imel je zelo visok krvni pritisk.

Moja žena je ugotovila, da ga je njegov kardiolog leta vodil pod napačno diagnozo. Takoj je šel na operacijo srčne zaklopke, a v desetih letih visokega pritiska pred operacijo se je na srcu že naredila škoda. Srce je bilo utrujeno.

Ko sta prišla dva vnuka, sta mu bila največje veselje. Med njegovimi rodoslovnimi raziskavami sta ju z mamo pogosto jemala s sabo po dolenjskih vaseh. Užival je, ko sta se učila smučati, čeprav sam zaradi operacije ni smel več na smuči. Ponosen ju je opazoval z obale, ko sta z masko začela odkrivati skrivnosti podvodnega sveta.

V Rodoslovnem društvu Slovenije leta 1999. Z leve: Tom Erjavec, Valentin Erjavec, Diane Erjavec, Peter Hawlina in Don Erjavec.

 

Leta 2002 je bil na svojem zadnjem srečanju Erjavcev v Peščeniku. Težko je dihal, ko nam je spregovoril nekaj besed. Tri mesece kasneje se je njegovo opešano srce ustavilo. Ko je odšel, sem bil zraven njega. Zame je bil najboljši oče.

 

Tom Erjavec

 

Na srečanju rodbine Erjavec v Peščeniku, leta 2002, z Donom Erjavcem iz Los Angelesa