Zvonimir Erjavec je bil prvi sin Alojzija Erjavca. Rodil se je v Prištini. Brezskrbna mladost v mirni in dobro preskrbljeni družini se je končala z začetkom 2. svetovne vojne. Po očetovem odhodu v Slovenijo za pripravo preselitve družine v Višnjo goro se je za vso družino začela bitka za preživetje.

Po koncu vojne, ko je bila mama Desanka že hudo bolna, je upala, da bo v družino prišla Zvonkovo dekle Dragica Marović. Desanka tega ni dočakala, saj je prej umrla. Zvonko je odšel v Beograd v PTT šolo za elektroniko. Dragica je 29.12.1946 rodila sina Alojza, ki je odraščal pri Desankini sestri Zori v Gnjilanah. Zvonko je v Beogradu spoznal svojo bodočo ženo Djurdjo, se z njo poročil in imel še dva sinova, Vladimira in Zorana.

Leta 1948, v času informbiroja, so Zvonimira po nedolžnem aretirali v Beogradu in ga poslali na Goli otok kot kaznjenca. Kasneje je pripovedoval, kakšna poniževanja, fizična in psihična mučenja so morali prenašati zaporniki. Razmere v 9 mesecih trpljenja so pustile resne posledice na njegovem zdravju. Obstaja sum, da so kaznjence namerno okužili s tuberkolozo. Po vrnitvi v Prištino ga je Komunistična partija rehabilitirala kot nedolžnega, obtožili pa so njegovo poročno pričo. Da bi ustavili njegovo tuberkolozo z Golega otoka, so mu brat Valentin in mož tete Pepce, Milan Majnik, iz Amerike priskrbeli zdravila. Zdravili so ga v vojaški bolnišnici v Beogradu.

Ker je bil zelo nadarjen za tehniko, še posebej za radijsko elektroniko, je dobil službo pri ElektroKosmet Distribucija Priština. Nekaj let je v vasi Crkvena Vodica vzdrževal dizel agregat v elektrarni. Kasneje je prevzel nabavo opreme in rezervnih delov za elektro distribucijsko omrežje. V tem času je bil večkrat na strokovnem usposabljanju v Nemčiji. Z ene od takih poti je prinesel nemško harmoniko, ki jo je zelo dobro igral.

Njegova velika ljubezen je bilo radioamaterstvo. Veliko časa je prebil na radijski postaji Priština zraven pravoslavne cerkve in skrbel za delovanje opreme. V prostem času je rad popravljal radijske aparate in kasneje tudi prve televizorje. Rad je preučeval strokovno literaturo o elektrotehniki, radijski tehniki in radioamaterstvu.

Njegov drug konjiček so bili motorji in mopedi. Popravljal jih je in se ukvarjal tudi z amaterskim moto športom. Z mopedi je prevozil celo Jugoslavijo od Skopja do Portoroža.

Bil je zelo kulturen mož, hitrega duha, načitan in uglajenega obnašanja. A zdravljenje tuberkoloze mu je pustilo poapnenje aorte na srcu. Leta 1971, v 45. letu, mu je počila aorta in povzročila veliko prezgodnjo trenutno smrt. Pokopan je v Prištini.

Bojan Erjavec

[Avtor Bojan Erjavec je sin Alojza Erjavca, Zvonkov vnuk. Z bratom Zvonimirom živita v Subotici. Opomba: Tom Erjavec]

Valentin in Zvonimir 1939 v Prištini

 

Zvonimir z mamo Desanko po vojni, 1945 v Prištini.

 

Zvonimir (srednji) leta 1955 v bolnišnici zaradi zdravljenja tuberkoloze.