Danica je bila sestrična mojega očeta, Valentina Erjavca. Njuna očeta, brata Nace in Alojzij, sta bila kot vojaka starojugoslovanske vojske prislino mobilizirana s strani domobrancev in kasneje oba žrtve povojnih pobojev, kljub temu, da je bil prvi telegrafist, zaposlen na ljubljanskem gradu, in drugi glasbenik brez zadolženega orožja.

 

 

 

Zgornjo sliko s teto Pepco iz leta 1946 mi je Danica posodila za preslikati junija 2004, takoj po srečanju Erjavcev, dva meseca pred svojo smrtjo. Slika je z njene birme. Danica ni hotela na birmo, ker se ji je zdelo, da je za to že prestara. Teta Pepca Majnik, njena teta, pa je bila vztrajna in se je ponudila za botro. Daničina mama ni imela denarja za obleko, ker je bil Nace pobit leto prej. Mama je Danici sešila belo obleko iz očetove mornariške obleke, blago za plašč pa sta dobili od tete iz Amerike.

1946, ko je moj oče prišel kot sirota sam iz Prištine, mu je Daničina mama odstopila prostor v stanovanju, tako da je do konca gimnazije živel pri njih. Danica in Tine sta tako nekaj časa odraščala skupaj.

Tako kot moj oče tudi Danica ni nikoli zvedela, kje je pokopan njen oče. Ta bolečina ju je povezovala ne le v otroštvu, temveč vse do konca njunih življenjskih poti.

Tom Erjavec

 

Daničin oče Nace Erjavec in njegov brat Alojz, vojaka starojugoslovanske vojske, 1937