Valerija (Erjavec) Tratnik (1912 – 2007)
Jesen je izzvenela. Zima je že trkala na vrata. Jesenski viharji so odnesli poslednje listje z vej. Prihajal je čas zimskega počitka. Vendar pa je narava že mislila na prihodnost. Naša mama, rojena v tem času, je vzbujala miren videz, vendar je v sebi skrivala marsikaj. Ljubila je svojo neodvisnost in je veljala za nepoboljšljivo optimistko. Da nam malo osvežim spomin: rojena je bila izven zakona istima staršema, ki sta se šele pozneje poročila. To je zaznamovalo njeno rosno mladost. Ni bila najbolj ljubljena hčerka, vendar je to ni zlomilo. Pozneje kot mlado dekle, polno življenja in pričakovanj, je zbolela za špansko boleznijo, ki jo je zaznamovala za celo življenje. Tudi to je ni zlomilo. Poročila se je z našim očetom Lojzetom in imela pet otrok, žal šesti, Tomažek po imenu, ni privekal na svet. Odraščali smo v pomanjkanju, ni nam, otrokom, mogla skupaj z očetom nuditi tega, kar je želela in je bila zaradi tega večkrat žalostna. Vendar je tudi to ni zlomilo. Pri petdesetih letih je izgubila svojega prvorojenega sina, Lojzeta, ki je umrl v tragičnih okoliščinah. Zapustil je ženo Pavlo in tri otroke, še nobeden ni hodil v šolo. Tudi ta tragedija je ni zlomila in ni izgubila svoje optimistične narave.
Mamo Valerijo so oblikovale mnoge lepe lastnosti: poštenost, privrženost svojemu možu in otrokom, delavnost in zaupljivost. Bila je zelo samostojna, toda ni se izogibala družbe. Dobra volja naše mame je bila nalezljiva. Bila je strpna in prijazna in ata je večkrat klečal pred njo zaradi njene očarljivosti. Vedno je hotela biti elegantna. Dober vtis je dajala tudi v najcenejši konfekciji. Mnogostransko nadarjena je ljubila vse, kar je lepo: dobro glasbo na primer. Nekoč je šla na avdicijo za operno pevko v zboru, vendar ni bila sprejeta, čeprav je tam navdušila nekega gospoda, ki je strokovno ocenjeval prijavljene gospodične. Zelo rada je hodila na operne predstave. Vse arije iz klasičnih oper je znala zapeti. Posebno lepo jih je pela očetu, kadar se ga je napil. In ni slučaj, da je bila v tem času kot naša mama, rojena tudi Marija Calas.
Tisti naš oče, s katerim je šla pred oltar, ni imel lahkega dela. V nemoči pri realizaciji njenih želja, čeprav minimalnih, se je moral večkrat zateči pred šank pri Lovcu, Vrhničanu, Operni kleti in kot violinist, z visoko nazaj dvignjeno glavo, piti iz kozarca prelesti alkoholiziranih jesenskih darov. Smrt njenega moža, našega očeta, starega ata in pradedka, je ni zlomila. Postavila se je na lastne noge. In že prej, pa tudi pri svojih 94 letih, je iskala srečo pri vnukih in pravnukih, pa tudi pri svojih otrocih, če so imeli še kaj časa zanjo.
Ko sem jo nekoč spraševal za recept njenega dolgega življenja, mi je odgovorila: »Zmeraj sem ljubila svoje otroke in otroke svojih otrok. Vedno sem za vse molila – za vaše zdravje in srečo – pa še danes delam tako. Najbolj srečna pa sem, da nobeden od vas ni bil pokvarjen in ni bil zaprt. To mi je v največje zadovoljstvo«. In ker Bog vidi vse in tudi sliši nemara, si ni mogel kaj, da ji ne bi še naprej podarjal življenja.
Bilo je pred desetimi leti, ko je hudo zbolela za virusno pljučnico in se je čudežno pozdravila. Čez nekaj časa sem jo peljal na kontolni pregled k njenemu zdravniku na Infekcijsko kliniko. Rekel ji je dobesedno: »Gospa, pri vaših letih bi za to boleznijo skoraj vsak umrl, vi ste se pa izmazali. Ne vem, kaj je bilo temu vzrok: ali ste narejeni iz tako dobrega materiala, ali pa imate tako dobrega sina«. Pa sem mami dejal: »Treba se bo odločiti, kdo je bil, odnosno kdo je tvoj dobri sin«. Pa je dejala doktorju: »Gospod doktor, vsi moji trije sinovi so dobri, hčerki pa sploh!«
Za devetdeseti rojstni dan je poleg čestitk domačih prejela tudi zvočno voščilnico iz Italije, od koga pa sami uganite: »Madre Valerija, ascoltate me, papež vas ima rad«.
Po njenem štiriindevetdesetem letu so se začele resne težave z zdravjem in odšla je v dom za starejše, da ne bi domačih obremenjevala s svojimi težavami. Poškodba pri padcu je bila usodna: v enem mesecu je ugasnila. Ko sem jo še obiskoval v bolnici, ni bilo obiska, da me ne bi prosila: »Miha, rada bi šla domov.« Tega ni dočakala, odšla je v neki drugi dom, daleč stran, avgusta 2007.
Št. Jurij, april 2008
Mihael Tratnik