Vinko Erjavec (1908 – 1965)
Rodil se je očetu Pavletu in materi Frančiški Peskarjevi 11.11.1908 v Podsmreki pri Višnji Gori. Pri hiši je bilo rojenih 13 otrok. Ker so nekateri še skoraj v zibelki umrli, so radi naslednjemu novorojencu namenili kar isto ime. Tako je on postal drugi Vinko pri Pavletovih, ki se je pri Primcu v Višnji Gori izučil za čevljarja. V znani višnjanski gostilni Pri Bašarju je takrat gospodinji varovala otroke in pomagala pri vseh delih v trgovini in gostilni mlado dekle Zefka. Le-ta je prišla skupaj s ta mlado, Zgagovo Micko, iz Davče na Gorenjskem. Do gostilne ni bilo daleč, pa se je Vinko kar zagledal v Zefko. Ni bila čisto po meri materi Frančiški, a Vinko ni mogel brez nje. Kljub svoji mladosti je pokazal visoko zrelost in odgovornost. Ljubezen je kot vedno storila svoje in Jožefi se je usodilo materinstvo. Prišel je na svet prvi sin Marjan, leta 1932, šla sta živet na svoje, v staro hišo na Pijavi Gorici, po nekaj letih pa v vas Gradiček, pri izviru reke Krke. Sploh jima ni bilo lahko, Vinko jo je tolažil, da bo bolje in da bo on storil vse, da bo tako. Imel je vero, da so lepši časi pred njima.
Imela sta že lepo četico otrok in Vinko je cele dneve in večere presedel na svojem trinožniku in čevljaril. Delal je ob soju karbidarice in pričele so se težave z želodcem. Zdravnik mu je odsvetoval dolgo sedenje, pa si je kmalu našel delo cestarja, zvečer pa je še malo čevljaril. Otroci so rastli, zato je Vinko kupil kozo. Mleko ni bila več ta huda skrb. Denar od kozličev, ki jih je prodajal, pa mu je kmalu dal možnost kupiti kravo, ki je tudi dala tele in mleka je bilo za 8 člansko družino dovolj. In začela se je druga svetovna vojna, Vinko pa si je iskal in našel novo domovanje pri mežnarju v Stični. Družina pa se je kar večala, on pa je marljivo opravljal svojo službo in delal in popravljal čevlje. Proti koncu vojne je začela delati propaganda, ki je ljudi hudo zbegala in Vinko je šel na Koroško. Mislil je tako kot večina, da bo tam lepše in boljše in da bo družina prišla za njim. Pa ni! Nato se je preko Italije vrnil domov, ko je bilo že konec vojne.
Takoj je šel delat nazaj na cesto, postal je delovodja in miner v kamnolomih. Po kolenih se je nehal tepsti, pa se je usposobil za soboslikarja. Od spomladi pa do jeseni je odhajal na delo s kolesom, na katerem je bila obešena velika torba, v kateri je bilo orodje za beljenje. Od sedeža proti balanci pa je imel privezano dolgo leseno ravnilo (liner), s katerim je delal lepe črte, na katere je bil še posebno ponosen. Domov se je pogosto vračal v poznih urah, s sabo pa je prinašal pšenico, koruzo pa tudi druge dobrote. Za prehrano družine je dobro skrbel.
Hiša je bila vsak dan bolj tesna in od občine je dobil zemljo na Tekavnici, prav tam, kjer je bil malo prej še kamnolom. In je začel graditi svojo lastno hišo takorekoč z golimi rokami. Ljudje so ga imeli radi in so mu veliko pomagali, delali pa so vsi za delo sposobni starejši otroci. Na gradbišču je bilo vedno živahno in veselo. Presrečni so se vselili leta 1953 v še ne čisto dokončano hišo.
Bil je mož vreden vse časti, njegova beseda je vedno držala. Žal je bilo breme za njega le preveliko in je po nekaj operacijah precej opešal. Astma in pešanje srca sta ga zadnja leta slabila in je v mesecu maju 1965 za večno zaspal.
Po podobi je bil zelo podoben svojemu očetu, po postavi pa je bil veliko manjši. Rad je imel svojo ženo in otroke.
Bil je človek, katerega so ljudje spoštovali in ga imeli radi, saj je vsakemu pomagal kolikor je bilo v njegovi moči. Bil je vesel, veder in kar naprej optimističen. Njegovi otroci smo se pridno šolali in prišli vsi do najmanj srednješolske izobrazbe.
Marija Ljubič in Nikolaj Erjavec
Vinko Erjavec z družino
Stojijo: Frančiška, Pavel, Marija, Vinko, Jožefa, Štefan, Vladimir, Martina
Sedijo: Jožefa (mama) s Hedo in Vinko (oče) z Nikolajem v naročju
Jožefa (Hudolin) Erjavec (1914 – 1998)
Izhaja iz velike kmečke družine iz Davče na Gorenjskem. Pisati in brati se je naučila v domači mežnariji, potem je pasla pri velikih kmetih, nato pa je služila pri premožni družini Zgaga v Podporeznu. V Višnjo Goro pa je prišla z Zgagovo Micko. Pazila je na Bašarjeve otroke, kasneje pa je delala še v kuhinji in gostilni. Mati Pavletova je ni štela za najboljšo partijo svojemu sinu Vinkotu, pa sta odšla na svojo pot (osebinkvati). Med Erjavce je vstopila kot drobceno dekle in ostaja med njimi vpisana z velikimi črkami.
Moža je imela rada, ga spremljala skozi življenje in mu vedno stala ob strani. Vedno je našla lepo in toplo besedo za vsakogar in vse, kar ji je življenje dalo, je s hvaležnostjo sprejela. V življenju ji ni bilo lahko, pa je vendar življenje vedno sprejemala tako, da ji je bilo lepo. Ni lepšega kot polna hiša otrok, je večkrat v pogovoru rada navrgla. Star pregovor pravi, da je dvakrat seliti tako, kot bi enkrat pogorel. Selila sta se iz Višnje Gore na Pijavo Gorico, potem na Krko, potem v Stično in končno šele leta 1953, še tam v lastno hišo. Vmes je rodila 13 otrok, od katerih jih je deset odraslo in so se uspešno izšolali.
Po moževi smrti je živela 33 let kot vdova v svoji hiši. Ob njej se je izšolala še cela generacija njenih vnukov in nekaj pravnukov. Bila je navdušena, ko smo pričeli z organiziranjem našega prvega srečanja. Njeno ustno izročilo je bilo za nas izredno pomembno in dragoceno. Na prvo srečanje, čeprav že slabega zdravja, je morala priti med prvimi, da ja ne bi koga zgrešila.
Vedno nasmejana in dobre volje se je od nas poslovila kot da ne odhaja za večno.
Mama je postala in ostala legenda.
Nikolaj Erjavec