Jožefa (Erjavec) Majnik (1912 – 1992)
Naša mama Pepca nam je rada govorila o svoji mladosti. Življenje v tistih časih ni bilo rožnato, zato se v svojih oblekah, ki jih je dobila od dobrih ljudi, ni posebno dobro počutila. Kljub temu, da ji v življenju ni bilo lepo postlano, je dokončala šolo in to celo s prav dobrim uspehom. Zaposlila se je na ''železniški zadrugi'' na Masarykovi cesti v Ljubljani.
Po poroki z mojim očetom Milanom Majnikom, sta odprla podeželsko trgovino z mešanim blagom. Kmalu po odprtju trgovine sta si ustvarila družino. Najprej je prijokal na svet Milan (leta 1936), dve leti kasneje se jima je rodila Jožica. Po drugi svetovni vojni leta 1950 pa se je družina povečala še za enega člana in sicer Marijo.
Mama je zelo rada pletla, zato smo bili vsi otroci oblečeni v njenih pleteninah, kar mojemu bratu Milanu ni bilo po godu. Po vzoru svojega očeta, ki je svojim otrokom ob večerih večkrat zaigral na harmoniko, se jo je tudi sama naučila lepo igrati. V prostem času je rada tudi risala, tako da smo imeli narisano mesto Betlehem, ki nam je bila osnova za postavitev jaslic za Božič.
Za vse svoje sorodnike je imela odprto srce. Vsakomur je rada priskočila na pomoč, če je le bilo to v njeni moči. Ko smo odrasli in si našli življenjske sopotnike, so se ji rodili vnuki (Darja, Gregor, Peter ter Bernarda), katere je težko pričakovala. Zaradi razmer, ki so vladale v šestdesetih letih, namreč zelo težko so se dobile lepe stvari za otroke, je tudi njim rada spletla vse potrebno. To je storila tudi za svoje pravnuke, čeprav so tedanje razmere že omogočale nakup lepih oblačil.
Vedno jo je skrbelo za vse nas, zato je padla v depresijo. Kljub prizadevanju, da bi se je rešila, se ni nikoli dokončno pobrala. Depresija jo je privedla da te mere, da je začela nepotrebno obiskovati različne specialiste ter pričakovala diagnozo rak, čeprav je bila telesno popolnoma zdrava. Govorila je: ''Umrla bom za rakom, tako kot so umrli mama.'' S to mislijo je prisilila svojo dušo, da jo usliši. V osemdesetem letu starosti je umrla spokojno, ob prisotnosti sina Milana, mene - Jožice - ter snahe Mete.
Jožica Berčič
Teta Pepca nas je pogosto obiskovala na našem domu in z očetom sta se pogovarjala najrazličnejše stvari. Moj oče jo je imel zelo rad in ona njega. Šele ko sem odrasel, mi je oče povedal žalostno zgodbo svoje preteklosti. Ko je leta 1946 prišel iz Prištine v Ljubljano z vsem svojim imetjem v enem kovčku, je bilo njegovo prvo pribežališče pri teti Pepci. Tako kot je bila vez njegovemu očetu, svojemu bratu Alojzu, ko je bil v internaciji v Italiji in je bila zadnja, ki ga je 8. maja 1945 videla živega, tako je bila vez mojemu očetu, ki mu je izročila vsa vrnjena Alojzova pisma iz taborišča, ki niso prišla do njegove družine.
Pomagala mu je ustaliti se v Ljubljani, pri njej je vsak dan jedel. Ves čas ga je podpirala na gimnaziji in še kasneje med študijem.
Zato je tudi v pozni starosti redno prihajala k nam in vsakič na Valentinovo, 14. februarja, naredila in prinesla očetu veliko torto za god.
Leta 1991, na srečanju Jožetovih Erjavcev v Zgornji Dragi, sem bil zadnji, ki sem se skozi oko kamere pogovarjal z njo. Pol leta kasneje je umrla, midva pa se še danes pogovarjava, ko zavrtim njen zadnji video trak.
Tom Erjavec
Jožefa Erjavec, 1927