Janez Erjavec (1910 – 1985)
Janez se je rodil kot dvojček s sestrico, ki ji je bilo namenjeno ime Frančiška. Umrla je še isti dan. Tako je Janez ostal deveti rojeni otrok.
Zrasel je v velikega fanta in postal strojevodja, ki je z velikim veseljem opravljal težko delo na lokomotivah, ki so pokurile veliko ton premoga. Kljub kurjaču, ki je bil zadolžen za vzdrževanje ognja, je velikokrat pomagal metati premog v požrešno žrelo razbeljene peči. Zelo redko sem ga videl, toda v spominu so mi ostale dogodivščine iz njegovih voženj, ki jih je včasih vneto pripovedoval. Zato sem si kot otrok celo želel postati strojevodja.
Če je le imel čas, se je rad vračal domov v Zgornjo Drago. Po pripovedovanju tete Angele je vedno hotel kaj odnesti, češ da ni dobil dote. Le od česa? (op.pisca)
Najbolj si je želel odpeljati en star voz, ki mu skoraj ne bi mogli to reči. Bil je tudi šaljivec in to njegovo »tako imenovano doto« pripisujem temu.
Bil je skrben in delaven oče, ki je sam preživljal družino, sebi pa ni veliko privoščil. Ni veliko dal na svoj zunanji videz. Svoje skromno življenje je živel tudi navzven. Spomnim se, ko je umrla moja mama, sta ga sestri Angela in Valči ošteli, da ni primerno oblečen za to priliko (prišel je v karirasti srajci). On pa je samo zamahnil z roko in se ni zmenil za to. S svojim iskrivim pogledom in simpatično prikritim nasmeškom jima je pokazal, da ju ima vseeno rad in globoko v srcu.
Ignac Vozel