Terezija Erjavec (1904 – 1975)
Terezija ali Reza, kot so jo klicali, se je rodila kot šesti otrok v številni družini Jožeta in Lucije Erjavec roj. Plankar. Že v zgodnjih letih mladosti je izkusila življenje tistega časa, ki je zahtevalo trdo delo za vsakdanji kruh. Starša sta jo v želji, da se izuči poklica, poslala v pletiljsko šolo v Kranj. Kratek čas jo je obiskovala, nato pa se je zaradi silnega domotožja vrnila domov. Če je pogovor nanesel na njeno šolanje, je v smehu povedala:
"Men je blu taku dolgčas, da bi kar skoprnela, če me na bi damu uzel".
Tako se je vrnila v stare tirnice domačega okolja in družno s sestrama Marijo (Marica) in Angelo delala na domači zemlji, še več pa pri okoliških kmetih. Opravljale so vsa mogoča kmečka dela, za katera danes mnogi niti ne vedo. Tudi povsem moških opravil so se lotile, kot na primer košnje trave.
Marica je kot prvorojenka in najstarejša ostajala doma, Reza in Angela pa sta se podali po okolici in zbirali razne drobne kmečke pridelke in jih spravljali v denar. Ob tovorjenju včasih kar težkih »jerbasov« sta morali tudi počivati. Takrat sta včasih počeli nekaj »nezaslišanega za tisti čas«. V senci bližnjih dreves sta radi kakšno prižgali. To pa ni privedlo do razvade, čeprav sta to v kasnejših letih ob kavici in spominih na sicer težka in lepa leta včasih tudi ponovili.
Kljub delu in skrbem pa je rada hodila k društvu »Orli«, kjer se je preizkušala kot igralka, še raje pa je pela. Glede na status njene družine je vedno dobivala stranske vloge. Kadar pa je pogovor nanesel na to njeno izkušnjo, je rada pripomnila:
"Eh, sm kar narada začela hodit, k' sm zmeraj kakšne stare babe igrala, Andrejkatave sa pa zmeraj kašne lepe frajle".
Poročila se je 18.01.1931 z Nacetom (Ignacijem) Vozlom, fantom z bližnje kmetije v Zg. Dragi. Selila sta se po Višnji Gori od »Peruška«, »Mahoreta« do Starega trga, tako da smo se njuni trije otroci rodili vsak na drugem naslovu. Končno jima je uspelo zgraditi skromno hišico ob cesti na koncu Starega trga blizu Jakliča. Njuna sreča, še posebno očetova, pa se je kmalu spremenila v potrtost in nočne more - gradnja avtoceste »Bratstvo in enotnost«.
Ob vsem odrekanju, trudu in žuljih ob gradnji, sta morala porušiti dom in ga ponovno zgraditi. Komaj smo se vselili, pa ji je decembra 1955 v devetin-štiridesetem letu umrl mož. Nanjo so se zgrnile vse skrbi, ki pa jih je pokončno prenašala in skrbela za hčer Stano in mene, osnovnošolca.
Ko so se ji na starejša leta nasmihali brezskrbni in srečni dnevi v povečani družini, pa jo je kruta bolezen iztrgala iz naše družbe in od 1975 leta ne slišimo več njenega mogočnega alta v pesmi :
"Kako žarel, rudel moj nagelj je takrat...".
Nace Vozel