Alojz Erjavec (1902 – 1945)

 

Alojzij Erjavec in njegova izgubljena bitka za družino

Text Box: Alojzij Erjavec Alojzij Erjavec, tudi Slavko ali Lojz, se je rodil 23. oktobra 1902 v Zgornji Dragi pri Višnji gori kot peti od dvanajstih otrok Jožeta Erjavca. Imel je velik smisel za glasbo. Ob koncu 1. svetovne vojne in nastanku Kraljevine Jugoslavije je imel 16 let. Ker je bil glasbeno nadarjen, se je prijavil v vojaško godbo, kar je bila oblika redne vojaške službe. Tovrstna državna služba je bila takrat izredno cenjena in je zagotavljala ekonomsko trdnost. Poslali so ga v vojšako glasbeno šolo v Vršac. Naučil se je orkestracije in je kasneje pisal partiture za vojaški orkester. Postal je kapelnik. Bil je tudi izvrsten instrumentalist z odličnim posluhom. Igral je harmoniko, violino, violo in mali trombon.

Text Box: Desanka Trajković Erjavec Med služenjem v vojaškem orkestru v Prištini je spoznal Desanko Trajković in se z njo 16.11.1926 poročil. Desa je ob tem prestopila v katoliško vero. Rodili so se jima trije otroci. Zvonko (26.12.1926), Valentin (5.3.1928) in Margareta (4.10.1933).  Margareta je zaradi pljučnice umrla 10.7.1934, stara 9 mesecev. Stanovali so v vojaškem stanovanju v Prištini.

Ko se je 6. aprila začela v Jugoslaviji 2. svetovna vojna, je bil Alojzij z orkestrom na bolgarski meji. Njegov polk so zajeli Nemci, a so maja nepričakovano spustili vse slovenske ujetnike. Do konca 1941 je pod italijansko okupacijo ostal v Prištini z družino, ki ji je šlo vedno slabše, saj niso imeli nobenih prihodkov več. 14. januarja 1942 se je odpravil od doma peš proti Sloveniji, da bi družini organiziral preselitev v Višnjo goro. Takrat so ga družinski člani videli zadnjič. Nemško ozemlje v Srbiji je prečkal peš do Podujeva, prišel v Beograd, in nato mimo četnikov, ustašev, Italijanov in Nemcev v dveh tednih z vlakom in peš na pol zmrznjen prišel do Ljubljane. Domov je še poslal pismo o teh svojih mukah, ko so ga po izdaji domačinov v Dragi kot bivšega vojaka stare Jugoslavije aretirali Italijani in ga poslali v taborišče v Chiesa Novo in nato naprej v Gonars.

Tam je ob pomanjkanju hrane trpel do kapitualcije Italije, septembra 1943. Hrano za preživetje mu je pošiljala sestra Pepca, dopisoval pa si je tudi s sestro Angelo, bratom Nacetom in drugimi. Vsa pisma, ki jih je pošiljal družini v Prištino, so prišla nazaj, ker so se ustavila na meji med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Iz telegrama, ki mu ga je 13. julija 1942 poslal njegov 16-letni sin Zvonko iz Prištine, je izvedel, da je njegova žena Desa zbolela. Vse, kar je imela, je dajala otrokoma, sama pa je hirala.

Po kapitualciji Italije so ga pri sestri Pepci v Ljubljani obiskali domobranci in pritiskali nanj, da se jim pridruži, kar je dvakrat zavrnil. Začetkom aprila so mu dali ultimat: ali se pridruži domobranskemu orkestru ali pa bo šel naravnost v Dachau v taborišče smrti. Pod pritiskom trpljenja iz Gonarsa je privolil. RTV Ljubljana ima arhivske posnetke, kjer Alojzij z orkestrom igra padlim domobrancem na Žalah.

Čeprav Alojzij ni nikdar zadolžil orožja, je v kolonah, ki so bežale čez avstrijsko mejo, nesel puško. Na Celovški cesti ga je zadnja videla sestra Pepca. Stopil je iz vrste in se poslovil od nje.

Iz Vetrinj pri Celovcu so zavezniki poslali vlake v tri smeri: v Kočevje, v Šentvid in v Teharje. Teta Pepca je trdila, da je Alojzij končal na vlaku za Teharje, od koder mu je uspelo pobegniti. Po vojni se je nekdo v gostilni v Višnji gori hvalil, da je njegov nečak v gozdu prestregel »ta velikega godbenika iz Višnje gore« in ga ustrelil v hrbet. Alojzija ali njegovega groba niso nikoli našli.

Medtem je njegova družina v Prištini trpela hudo pomanjkanje. Desa je prala po hišah, a dela ni bilo, še manj hrane. Ko je Alojzij odšel, je pustil pod hrbtom slike v kuhinji skrite tri plače denarja za uporabo v sili. Očeta ni in ni bilo nazaj ponje in denar izpod hrbta slike je kmalu pošel. Po italijanski predaji je Valentin hodil delat v nemško taborišče, kjer so imeli zaprte italijanske ujetnike. Sprva mu je avstrijski kuhar dajal hrano, ki so si jo doma razdelili, kmalu pa je bilo še tega konec. Družini med vojno ni pomagal nihče. Eno sobo v stanovanju so oddali, da je v njej stanoval nek Nemec. Bil je oficirski kuhar in mama mu je, kadar je le mogla, ukradla rezino masla, da ga je dala fantoma. Mama ni jedla skoraj nič – vse kar je imela, je dala otrokoma.

Od podhranjenosti in žalovanja za izgubljenim Alojzijem je dobila tuberkolozo in 24. februarja 1946 umrla. Sinova sta ob koncu najstniških let v Prištini ostala sama.

Valentin Erjavec je za svojega očeta Alojzija 31.12.2001 na Ministrstvu za pravosodje vložil Zahtevo za popravo krivic po vojni pobite osebe. Konca postopka ni dočakal, zato sem po njegovi smrti postopek nadaljeval v svojem imenu. 9.11.2004 je Vlada Republike Slovenije izdala sklep št. 714-01-2113/2001, s katerim je Alojziju Erjavcu priznala status po vojni pobite osebe.

Tom Erjavec, vnuk, 2.5.2008

Viri:

Fotografija Alojzijeve družine z dne 5.8.1928. Desanka Trajković-Erjavec s sinom Valentinom in Alojzij s sinom Zvonimirom.

 

Misli o Alojzu

Ob osvoboditvi sem bila stara sedem let. Zelo dobro se spominjam časa nekaj dni pred osvoboditvijo Ljubljane. Mimo naše hiše na Celovški cesti so se proti Koroški valile trume kmečkih ljudi. Med njimi so bili tudi naši sorodniki Jeromovi iz Dolenjske ter stric Alojz. Ko jih je zagledal oče, Milan Majnik, jih je prepričal o njihovi vrnitvi. Poslušali so ga ter ostali živi. Edini, ki ga oče ni mogel prepričati, je bil stric Alojz, oblečen v uniformo domo-branskega glasbenika (igral je trobento). Po pripovedih naj bi bil ubit nekje na Dolenjskem v bližini rojstnega kraja svojega očeta.

Jožica Berčič

 

 

 

Sken družinskega lista družine Alojzija Erjavca z dne 15.4.1940 iz Janjeva pri Prištini. V njem je že zapisana smrt hčerke Margarete.

 

Potrdilo italijanskih oblasti z dne 9.11.1941 o pripadnosti Alojzija Erjavca Višnji gori. Verjetno je ta dokument sodil v načrt selitve družine v Slovenijo.