Marija Erjavec (1897 – 1987)
Devetnajsto stoletje; tako oddalje-ni čas je bil srečen dan za mamo Lucijo in očeta Jožeta Erjavca. Rodila se jima je hči, prvorojenka Marija, moja najstarejša teta. Imel sem srečo, da sem živel v bližini in se z njo velikokrat družil pri njej doma. Živela je na bajtarski domačiji svojih staršev, kjer je prevzela vlogo gospodarja in z veseljem opravljala težko delo. Bila je izjemno skrbna in predana vsem otrokom, ki so prihajali v Zg. Drago, posebno pa otrokom sestre Angele, ki so z njo preživeli največ časa. Obiskovanje obeh tet v “Viligaju” je navdušilo tudi mojo ženo Cvetko. Mnogo popoldnevov in večerov sva prebila z obema in poslušala bridke in vesele trenutke iz njunih življenj.
Marica, kot smo jo vsi klicali, ni bila nikoli užaljena, ker smo jo otroci, ne vem iz kakšnega razloga, enostavno tikali. Mogoče zato, ker ni bila poročena in so ji njeni vrstniki rekli, da je še “punca”.
Ni bila pretirano zgovorna, je pa v pogovoru preudarno govorca popravila in ga opozorila na njegovo netočnost. Na njene popravke ni nihče ugovarjal, saj je bila le najstarejša. Kadar se z ženo mudiva tako rekoč na našem skupnem domu, se še vedno živo spominjam pripovedi tete Angele, katero je Marica, z rokami uprtimi v boke, prekinila z besedami:
“Mhm, zdej bo pa rekla: Ksm bla tak faj!”
To smo slišali vsakokrat, ko je Angela pripovedovala dogodivščine o tem, kako so hodili na pevske ali na gledališke vaje. Marica se je zelo nerada ukvarjala s temi stvarmi in le redko so jo imeli v svoji sredi. Včasih sem pomislil, da je v njej še vedno tlelo prikrito ljubosumje, ker so njene sestre živele bolj brez skrbi in ji prepustile pokroviteljstvo.
Ko je praznovala 80. obletnico rojstva, ji je moja sestra, šivilja, sešila lep črn fertah /predpasnik/ iz svetlečega klota in na njem izvezla z rdečo svilo 80. To darilo je še ohranjeno na redkih slikah, kajti Marica je to številko urno razdrla in nosila predpasnik brez nje. Na vprašanje, kaj je naredila, je odgovorila:
“As naumna, da bojo vsi vedli kuk sm stara?”
Nekega nedeljskega popoldneva, ko sva prišla z ženo na obisk, je ni bilo doma ker jo je Vladka odpeljala na obisk k sestrični, Jeromovi Marici v Polje. Ko sta se vrnili, sem jo vprašal, kako je bilo.
“E, sej se nemaš kaj ment, saj je že stara.”
Bili pa sta vrstnici in takrat sta bili že obe stari blizu 90 let. Zopet nas je s svojo duhovitostjo spravila v prešeren smeh.
Kljub častitljivi starosti, ko nas je zapustila, je “Viligaj” izgubil svoj simbol.
Nace Vozel