Franc Erjavec (1904 – 1989)
Bil je četrti otrok Jeromovega očeta. Vse življenje je moral trdo delati in se spoprijeti z vsemogočimi rokodelskimi opravili. Še ko je bil samski, je hodil na dnino na Pristavico k sorodnikom ter več let delal kot cestar, da je med obema vojnama pripomogel k preživljanju številne Jeromove družine. Spoznaval se je in bil tudi vešč v živinskem zdravilstvu. Leta 1947 se je priženil na sosednjo Grandetovo domačijo, kjer zaradi njihovega edinega sina, Valentina, umrlega v taborišču Teharje, ni bilo moškega naslednika kmetije.
Tu je pomagal svojemu tastu pri stiskanju in izdelovanju lanenega, bučnega in sončničnega olja ter tudi še po tastovi smrti sušil sadje v svoji sušilnici. Tudi s čebelarjenjem je več let nadaljeval za tastom.
Pozimi se je ukvarjal z klanjem prašičev, rad pa je tudi v svoji kovačiji skoval kakšno prav zanimivo priročno orodje. Če se je le kaj pokvarilo, je takoj zagnal meh in skoval, kar je rabil pri popravilu. Podkoval je tudi konje. Pozimi je pletel košare in »šajtrge«, izdeloval grablje in popravljal v svinjakih in hlevih, tako na svoji Grandetovi kot tudi na Jeromovi domačiji. Prekrival in popravljal je Mickine stope. Rodilo se mu je nas 6 otrok. To je bil povojni čas, ko je vsega manjkalo, ko je bila obvezna oddaja državi in ko so bile družine, v katerih se je kakšen član med vojno znašel na napačni strani, še posebej pod moralno-političnim in gmotnim pritiskom. Naš oče – Grandetov zet je bil kot samouk v mnogih rokodelskih sposobnostih priljubljen, iskan in je tudi pomagal mnogim v okolici pri obnavljanju razpadajočih stavb. Zaslužil pa je zelo malo; mnogokrat samo za cigarete in hrano. Bil je z malim zadovoljen, rad je pomagal in se tudi rad poveselil, ko je raztegnil svojo »frajtonarco« najraje s pesmijo »V dolini tihi«. Rad je tudi zaplesal.
Na Grandetovi domačiji se je stari oče Anton Zupančič, * 14.01.1883, +19.06.1953 poročil z Jožefo Erjavec *18.11.1886, +28.04.1942, (Krtinarjeva iz Kompolj pri Muljavi). Rodilo se jima je 13 otrok, od katerih jih je kar sedem pomrlo v mladosti. Osmi – Valentin - pa je kot 18 letni mobiliziran fant umrl v taborišču Teharje. Po vojni je ostal oče sam z z petimi hčerami: Rozalija, Jožefa, Ana, Terezija in Milena. Oče je po svoji presoji izročil grunt Ani, ki se je, ko je že omenjeno, poročila z Jeromovim Froncom. Rozalija in Jožefa sta se tudi poročili in odšli od doma, Terezija je odšla k usmiljenkam sv. Vincencija, Milena pa je ostala doma. Vse sestre so rade prihajale domov, pa tudi vse tete - očetove sestre s svojimi družinami. Sorodstvena povezava je bila zelo močna. Naša mama, Grandetova Ana, je bila zelo gostoljubna in je rada videla v svoji hiši vesele ljudi.
Jeromova in Grandetova družina sta bili po pripovedovanju in mnenju naših staršev zelo povezani že vse od njihove rane mladosti. Mamine in očetove sestre in bratje ter tete in strici so složno opravljali razna kmečka dela na obeh kmetijah, vse dokler niso zapustili svoje rodne vasice in si drugod ustvarili svoje družinsko ognjišče. Skupaj so želi in kosili in že zjutraj takoj po četrti uri se je nabralo na njivah do 20 žanjic ali pa na travnikih do 10 koscev. Še posebej sta se izkazala teta Micka in naš ata, ki sta bila prva v vrsti koscev. Nekatera kmečka orodja in pripomočke sta imeli obe družini skupno – »v šponu«. Naš ata pa je vse to po potrebi skrbno in sproti popravljal. Teta Micka je skrbela, da je s svojim delom na njivah in poljih, s pletjem in okopavanjem uravnotežila medsosedske odnose. Obe družini sta bili v dobrem in hudem čustveno zelo povezani in sta si pomagali med seboj. Sorodniki enih in drugih, ki so pogosto prihajali, predvsem ob nedeljah in praznikih, so prihajali k obema družinama in se počutili kot doma. Še posebej pa so bili pravo doživetje razni družinski prazniki, kot so prva obhajila, birme, ohceti in žegnanja.
Grandetovi, Jeromovi in drugi »Martinovi« Erjavci med skupno žetvijo pred Grandetovo hišo leta 1931.
Na predvečer Janeza Krstnika smo vaščani vasice Polje na hribu skupaj zakurili kres. Tudi v naši zgodnji mladosti je cela vasica Polje (Streškovi, Duševi, Svetinovi, Jeromovi in Grandetovi pa tudi Lazarjevi) zelo složno in idilično živela. Višnjegorski sprehajalci, ki so večji del ob nedeljah hodili mimo naših domačij v Viligaj (to je del Drage, kjer je Možina in Jožetovi ozroma Cilkini), so se radi ustavljali in klepetali z vaščani Polja. Tudi učiteljice iz šole v Višnji Gori so večkrat pripeljale otroke iz svojih razredov v Polje k Jeromovim stopam, Grandetovi sušilnici sadja, kovačnici in mlinu ter k izviru Jeromščice. Pri vaški kapeli, na katero so bili vaščani zelo ponosni, so otroci pozvanjali, naša, Grandetova, mama pa jim je potem delila v svoji kmečki peči sveže pečen kruh, mošt in sadje. Sicer pa je mama zelo rada pogostila vsakogar, ki je prišel k hiši, s čimer je le mogla. Zanimiv je bil Grandetov mlin, kjer je voda iz jeza tekla pod zemljo na od jeza ločeno mlinsko kolo. Izvir Jeromščice je napajal potok, v kateri je bilo moč loviti potočno postrv. Voda je bila mrzla in po mnenju vseh Poljcev zelo zdrava. Ko so na izvoru Jeromščice napravili zajetje za višnjegorski vodovod, se je voda v potoku močno zmanjšala, tako da poleti usahne, postrv pa je izginila. Tudi voda ni več tako neoporečna.
Lepo je bilo slišati vse zbrane Jeromove sestre in brate Micko, Francko, Antona, Fronca in Alojza, ko so skupaj zapeli, pa naj je bilo to pri Jeromu, ali pod Grandetovo lipo. Ob določenih prilikah so se jim pridružili tudi sorodniki: Jožetova Mari'ca, Angela in Reza, Martinova Milan in Valči ter Pavletova Frančiška in Micka. Peli so večglasno. Naša mama jih je rada pogostila s kruhom, potico in štefanom jabolčnika ter občudojoče pohvalila njihovo petje. Vaški otroci pa smo se radi družili in večkrat igrali »med dvema ognjema«. Mi smo odraščali, odhajali, si ustvarjali svoje družine, starejši pa so se drug za drugim poslavljali s tega sveta. Petje in družabno zbiranje v idilični vsici Polje je tako počasi zamrlo.
Anica (Erjavec) Marolt - Grandetova hči