Anton Erjavec (1885 – 1964)
Jeromov Tonček je bil najmlajši otrok Terezije in Martina Erjavca na Jeromovi domačiji. Nič ni deloval kot najmlajši, saj je bil velik kot gora. Delal je na kmetiji in šel služit vojsko, kot se je za mladega in zdravega fanta spodobilo. Malo pred prvo svetovno vojno se je zaposlil pri železnici in se 7. januarja 1923 poročil s Frančiško Zupančič, s katero je imel hčerko Ivanko. Z ženo se je razšel. Ona je z novim partnerjem rodila sina. Ivanka je bila pridno in marljivo dekle, ki je z Antonom rada prišla v Višnjo Goro. Najraje je bila pri stricu Pavletu, ker so bila tam dekleta njenih let, pa tudi za kakšna težka dela na kmetiji ni bila primerna. Tako kot Pavletova dekleta se je tudi ona malo spogledovala s častnimi sestrami. Pri njih se je učila gospodinjskih in drugih domačih del. Bližala se je vojna, pri svoji mami ni bila dobro sprejeta, zato je bila nekako bolj samoraslo dekle. Oče je bil stalno zunaj, na kolodvoru kot izvošček – postrežček, pa je dekle bilo najbolje preskrbljeno ravno pri nunah.
Potem je prišel Emil Bosnič, lep črn in postaven fant iz juga, zagledala se je vanj in 21. marca 1943 rodila sina Emila. Zdravje se ji ni in ni hotelo popraviti, pa je k njej prišla, kot pomoč pri gospodinjstvu, Pavletova Ivica, s katero sta se dobro razumeli. Takoj po vojni, spomladi leta 1946, je Ivanka umrla. Anton je zgubil vse kar je imel. V začetku pedesetih let je še deloval v okolici ljubljanskega kolodvora, potem pa se je začelo obdobje taksijev in Anton se je umaknil. Čas je zdrvel mimo njega. Odšel je v dom na Bokalce, kjer je leta 1964 utrujen odšel k večnemu počitku.
Emil Bosnič
