Pavel Erjavec (1879 - 1942)
Pavle ali Pavel - rekli so mu Pavletov, to je bil naš stari oče. Ko ga je mama Terezija povila v Polju pri Višnji Gori, je bil majhna štručka, ki pa je od 22. januarja 1879 rastla vedno bolj in bolj in na koncu je postal visok in krepak fant. Vzel je suhljato, odrezavo in odločno ženičko Frančiško Peskarjevo, ki mu je ob svoji Pavlini povila še cel kup otrok, ki pa niso vsi preživeli takratnih nadlog, kot sta bili jetika in driska. Z ženo sta se imela najbolj rada tam nekje v začetku meseca septembra, saj so bili v tistih dneh spočeti skoraj vsi njuni otroci. Oče je bil prava železničarska pojava, tako kot se je v teh krogih dolgo vrtel njegov mlajši brat Anton.
Mama Franca je bila nemirnega duha, pa je Pavleta v četrtem letu dvajsetega stoletja potegnila na pot v Ameriko. Skupaj z malo Pavlino sta tako prišla na Otok solz pred New Yorkom in ker je tam nekdo mamo po nerodnosti dregnil nekam blizu očesa, ji komisija ni dovolila vstopiti na ameriška tla. Zjokala sta se starša (od žalosti in razočaranja), ker sta se morala z ladjo vrniti čez veliko lužo. Tudi Pavlina je jokala, ampak tudi od sreče, ker so jo sprejeli s sabo neki sorodniki in ker je lahko končno ostala v Ameriki. Na tem otoku so vsi jokali, mnogi so se vpisali na stene in vrata tistih objektov, ki na tem otoku še vedno stojijo kot spomin na nastanek ameriške civilizacije. Pavlina je kasneje imela več hotelov v Clevelandu, s to dejavnostjo se ukvarja že njena vnukinja. Dva sinova sta bila pri marincih.
Vrnila sta se po kakih dveh mesecih potovanja in od preostalega denarja kupila malo kmetijo v Podsmreki pri Višnji Gori in tam se je potem reklo in se še pravi „PRI PAVLET“. To je rojstna hiša mojega očeta Vinkota, ki se je rodil 11. novembra 1908. leta.
Oče Pavle je šel nazaj k „eisenponu“, pri Pavlet pa je dočakal prva leta druge svetovne vojne in v hudi zimi 19. decembra 1942. leta po kratki bolezni odšel k večnemu počitku.
Nikolaj Erjavec
