Zgradil je rodovnik Erjavcev
[ Prispevek je bil po smrti Valentina Erjavca objavljen decembra 2002 v reviji Drevesa, glasilu Slovenskega rodoslovnega društva ]
Septembra nas je zapustil moj oče, Valentin Erjavec, eden prvih članov Slovenskega rodoslovnega društva. Z uredništvom Dreves se je že nekaj časa dogovarjal o predstavitvi svojih rodoslovnih raziskav v prispevku, vendar zaradi pojemajočih moči tega dela ni več zmogel. Kot prvi dedič tega obsežnega rodoslovnega dela v teh vrsticah predstavljam njegove raziskave.
Čeprav njegova rodbina Erjavcev izvira iz okolice Višnje gore, se je rodil leta 1928 v Prištini kot sin vojaškega godbenika stare jugoslovanske vojske. V tragičnem obdobju 2. svetovne vojne je izgubil najprej očeta. Družina je nato brez dohodkov živela v hudem pomanjkanju, zaradi katerega je po nekaj mesecih umrla tudi mama. Po koncu vojne se je leta 1946 sam odpravil v Slovenijo in poiskal svoje sorodstvo. Dve teti, pri eni je jedel, pri drugi stanoval, sta mu pomagali, da je končal srednjo šolo, se osamosvojil in ob delu diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani.
O svojih prednikih je takrat vedel malo. Večkrat me je kot otroka peljal v Polje pri Višnji gori na kmetijo pri Jeromu, kjer sva občudovala dva klopotajoča vodna mlina, in v Zgornjo Drago (tudi Viligaj), kjer smo pod slamnato streho hiše s črno kuhinjo poslušali čarobno šumenje gozdov. Spominjali so ga na deda, ki je jaso sredi gozda odkupil od oglarjev (zato tudi ime Laze – posekan gozd), na očeta in na lastno otroštvo, ko je s svojim očetom med počitnicami pripotoval sem iz Prištine.
Slika 1: Zapis o oglarjih v Zgornji Dragi
Leta 1980 je bilo v Zgornji Dragi pri Višnji gori srečanje potomcev Jožeta Erjavca, deda mojega očeta. Zbralo se je nekaj čez 60 ljudi. Očeta sem kot dvajsetletnik spraševal, kdo so bili naši predniki izpred očetovega deda in njegovega brata mlinarja iz Polja, vendar odgovora ni vedel. Od prisotnih sem zato zbral vse podatke, ki so jih vedeli, in z informacijami najstarejših očetovih tet sem uspel narisati preprosto družinsko drevo z začetkom na koncu 19. stoletja. Nato se 14 let z našim drevesom ni zgodilo nič.
V pokoju, ko je mislil, da bo imel več časa, se je oče ob ustanovitvi rodoslovnega društva spomnil mojih vprašanj. Ker živečih, ki bi vedeli povedati kaj več, ni bilo, se je lotil raziskovanja po poti rojstnih in poročnih knjig. Začel je zahajati v vasi v okolici Višnje gore, kjer je po župniščih listal stare zapise in iskal povezave. Vse, kar je našel, je fotografiral in shranjeval v mapo. Sprva je njegov trud obležal na listkih, ki jih je nato urejal, prepisoval na liste in povezoval s črtami. Ko sem mu nekoč pokazal program Brother's Keeper za MS-DOS, se mu je zadeva zdela zanimiva, vendar računalnika ni obvladal. Ker je kot pravnik še vedno pisal razne pogodbe, mi ni šlo v račun, da vedno znova in znova ponovno tipka podobne stavke na pisalni stroj. Dogovorila sva se, da mu preskrbim primeren računalnik.
Pri svojih sedemdesetih letih si je nakupil knjige iz serije Za telebane in si korak za korakom pridobival operativno znanje za uporabo računalnika. Prav občudoval sem ga, ko sem mu občasno pomagal z inštrukcijami. Mnogo mlajših je bilo manj spretnih od njega. Osvojil je BK in začel graditi drevo v DOSu. Kasneje sva bazo prenesla v BKWin in jo razbila na segmente. Kot pravniku mu je bila zasebnost podatkov sveta, zato je drevo razdelil na del, ki ga je imenoval »veje« in so v njem pretežno še živeče osebe iz 20. stoletja, ter »deblo«, kjer ni več nobene žive osebe. O deblu je bil pripravljen diskutirati s komerkoli, o vejah pa pretežno le z rodbino.
S svojih raziskovalnih poti iz Nove vasi, Plešivice, Žalne, kjer je obiskoval hiše, ki so bile navedene v župnijskih knjigah, se je včasih vračal nasmejan, ker je odkril novega prednika, včasih pa utrujen, ker je sledi zmanjkalo. Ko mu je zmanjkalo materialov v župnijah, se je preusmeril v arhiv nadškofije v Ljubljani, kjer je preučeval mikrofilme župnijskih knjig. Tedne in mesece je posvetil knjigi rojstev iz let 1619-1754 iščoč povezave med številnimi navedbami Erjavcev. Ker je v drevo vgradil strogo samo imena, za katera je imel fotografiran dokaz o povezavi, je drevo končal pri Michaelu Eriavizu iz Nove vasi št. 1, ki ga je našel zapisanega kot očeta Joannisa Eriaviza, in se je rodil okrog leta 1695.
Slika 2: Navedba najstarejšega dokazanega prednika Michaela Eriaviza, rojenega okrog leta 1695
Slika 3: Izpiski Valentina Erjavca po mikrofilmih matične knjige Višnja gora 1619-1754 iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani
Vedel je, da pot še ni nujno izčrpana. Vendar je ta del raziskovanja korenin zavestno pustil za kasneje. Rodbina Erjavcev je v znani zgodovini naredila dve pomembni selitvi. Michaelov sin Joannis, rojen v Novi vasi 1, se je 1741 poročil z Agnetis Mathiashiz in se priženil na posestvo njenega očeta v Plešivico 1. Tu so nato živele 4 generacije Erjavcev, dokler ni prevzemnik posestva Franc Erjavec umrl brez moških potomcev. 1853 se je njegov brat, Martin Erjavec, poročil s Frančiško Slapničar in se priselil v Jeromov mlin na stope v Polju št. 2. Od tu izhaja okrog 394 Martinovih potomcev. Danes je gospodar posestva Tone Erjavec, njegova družina živi v hiši iz leta 1772.
Raziskujoč rodbinsko drevo je našel in interpretiral veliko zgodb, ki slikajo težko življenje v tistih časih. Posebno žalostna je zgodba Slapničarjev. Malo pred poroko Martina Erjavca s Frančiško Slapničar sta osmim Slapničarjevim otrokom umrla mama in oče. Najmlajši Frančiškin brat Jakob je imel šele 2 leti. Martin je tako pri 20 letih prevzel kmetijo s 7 otroki in imel s Frančiško še 4 hčerke. Prva hčerka Marija je umrla leta 1860 pri 1 letu, mama Frančiška je umrla 18. februarja 1866, točno leto dni po rojstvu svoje četrte hčerke, tretja hči Ana pa je umrla 8 dni za svojo mamo. Za Martina so bili to težki časi, na skrbi pa je imel še 9 otrok. Ponovno se je poročil s Terezijo Zupančič, prababico mojega očeta, s katero je imel še 7 otrok. Terezija je bila Mama z veliko začetnico, saj je vzgajala otroke še dveh drugih mam. Moj oče jo je simbolično imenoval Mati Terezija. Bila je tudi prva, katere fotografijo imamo v arhivu, saj se je uporabna fotografija razvila šele ob koncu 19. stoletja.
Slika 4: Skice poddrevesa »Jeromovega« Martina Erjavca
Posebno sočuten odnos je imel moj oče do dveletnega Jakoba Slapničarja, ki mu je Martin Erjavec postal skrbnik leta 1853 po poroki z njegovo sestro. Iskal je podatke o njem in na višnjegorskem pokopališču našel njegov nagrobnik. Podatki so se ujemali tudi z Jakobovim poročnim listom: oženil se je pri 30, torej je dolgo živel pri Martinu, ki je poskrbel tudi zanj. Ime njegovega sina Jakoba je vklesano na nagrobniku pod njegovim imenom.
Mojega očeta je begalo dejstvo, da se kmetiji še danes pravi »pri Jeromu«, tam pa je pred Erjavci živela družina Slapničarjev. Po rodbini Erjavcev se je takrat širila teza, da je bil Jerom francoski vojak, ki je po napoleonskih vojnah ostal v Sloveniji in dal kmetiji svoje ime. Dodatek tej tezi je sosednja kmetija z domačim imenom Grande (tudi na njej živi sedaj veja Erjavcev), ki naj bi ji dal ime Jeromov napoleonski soborec.
Zato se je moj oče po sledeh Slapničarjev odpravil v preteklost. V letu 1772, ko je bila zgrajena sedanja hiša, je bil gospodar mlina Jakob Slapničar, čigar predniki so tudi živeli na naslovu Polje 2 v še starejši hiši, ki se sedaj že podira. Pri iskanju najstarejšega znanega Erjavca, Mihaela, je moj oče v letu 1696 naletel v knjigi župnije Višnja gora na zapis o krstu Jereze Jerom, hčerke Agnes in Matevža Jeroma iz Polja. To je bila družina, ki je živela v sedaj čez 400 let stari podirajoči se hiši in je dala domače ime živečim rodovom Erjavcev v Polju. Leta 1995 je oče v nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani zaprosil za uradno izdajo krstnega lista Jereze Jerom in ga je okvirjenega in dopolnjenega z zgodovino Jeromov podaril družini Toneta Erjavca, ki gospodari sedaj na tem posestvu. Njegova hčerka Jožica, »Jeromova Jožica«, ima rojstni dan na isti dan kot Jereza Jerom iz leta 1696. Leta 1996 so praznovali Jožičin 11. in Jerezin 300. rojstni dan.
Slika 5: Krstni list Jereze Jerom iz leta 1696, izdan 30.1.1995 v Nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani.
Na mikrofilmih je našel še starejši zapis o rojstvu Helene Grande, hčerke Johana in Magdalene. Tudi oni so, podobno kot Jeromi, živeli v mlinu v Polju – »ex molino«, »ex Pulla« (prvi dokument iz leta 1685). Še v današnjih katastrskih mapah se predel imenuje Kot. Oče je sklepal, da sta si Grande in Jerom skrčila gozd na koncu doline, postavila svoja mlina in živela »v kotu«. Živela sta kakih 90 let pred Napoleonovim rojstvom (1769-1821) in gotovo nista bila francoska vojaka. Danes na njunih posestvih živijo potomci Martina Erjavca.
Predpostavil je, da bi se dalo odkrivati korenine Erjavcev, Jeromov in Grandetov še nazaj, vendar bi bilo treba preiskati urbarje, ki jih je imela zemljiška gospoda. Rekel je, da če bo sreča v življenju, se bo potrudil to narediti sam, sicer pa je veliko potomcev Erjavcev in bo to naredil kdo drug.
Uredil je album s 120 fotografijami dokumentov iz rojstnih, poročnih in mrliških knjig župnij Šmarje-Sap, Žalna in Višnja gora, ki so v hrambi v ustreznih župnijah ali Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Poleg 120 slik v albumih obstaja še 37 fotografij, posnetih v letih 1994 do 2001, ki jih ni vložil.
Na osnovi zbranih podatkov je bil oče pobudnik srečanja 11 generacij Erjavcev, ki je bilo 30. maja 1998. Soorganizatorji, predstavniki 4 vej potomcev Martina Erjavca, so na Jeromovi kmetiji v enem dnevu zbrali 147 članov rodovine. Posebnega spoštovanja so bile deležne tri udeleženke, vnukinje Martina in Terezije Erjavec. Spoštovani gost je bil tudi Jože Zupančič (vnuk Marije Erjavec, zadnje Erjavčeve iz Plešivice, ta se je poročila z Jakobom Zupančičem), ki živi na nekdanji posesti Agnete Matjašič, leta 1741 poročene s prvim Erjavcem v Plešivici.
Slika 6: Gasilska slika s Srečanja 11. generacij Erjavcev 30.5.1998 na Jeromovini
Častni govornik, Valentin Erjavec, je članom rodbine prislikal preteklost rodu in poudaril, da gre za srečanje enajstih generacij, od katerih jih je 6 samo zapisanih na papirju, sedma je na fotografijah, od ostalih pa so prisotni živeči predstavniki. Med našimi predniki ni bilo modre krvi. Vsi so bili kmetje, sicer ne gospodje, vendar pridni in dobro stoječi kmetje. Sedma generacija drevesa je bila prva, ki je zemlja ni več mogla prehraniti, zato so se razkropili po svetu, iščoč delo v sekundarni in terciarni dejavnosti. Postajali smo meščani s koreninami na deželi.
Slika 7: Valentin Erjavec med predavanjem o rodbinskem drevesu
Srečanje Erjavcev je postalo tradicionalno. Odtlej se vsako leto dobivamo zadnjo soboto v maju na Jeromovini, zibelki današnjih Erjavcev.
Napori, da bi iz BKWin grafično izvozili podatke drevesa v obliko za tisk, so nas pripeljali v slepo ulico. S pomočjo oblikovalca Iztoka Čeha je bilo drevo na novo postavljeno v grafični obliki, tako da smo po predlogi mojega očeta lahko natisnili plakate s celotnim drevesom in slikami najstarejših prednikov, za katere smo še imeli slikovne materiale.
Slika 8: Klepet z 92-letno teto Angelo, Martinovo vnukinjo, na Jeromovi kmetiji
Mednarodni veter slovenskega rodoslovnega društva je iz Amerike prinesel tudi e-pošto iz Los Angelesa. Oglasili sta se mi Diane Erjavec, žena Dona Erjavca, in njegova sestra Bernice. Njihov rod, ki ga je lakota pognala v Ameriko na začetku 20. stoletja, izvira iz Smrjen. Moj oče je razdelal rodovnik tudi za to skupino Erjavcev, vendar veznega člena med drevesoma ni našel. Ne glede na to smo se tako povezali, da se Diane in Don sedaj vsako leto udeležita srečanja Erjavcev na Jeromovini.
Slika 9: Z vnukoma Petrom in Luko na zadnjem srečanju Erjavcev 2002
Letos je bilo peto srečanje Erjavcev. Moj oče do zadnjega dne ni bil prepričan, ali se ga bo lahko udeležil. Vseeno je zbral moči in nam tudi spregovoril nekaj besed. Vendar je bil že utrujen.
17. septembra je odšel. Poleg najlepših spominov nam je zapustil bogato rodoslovno zbirko, podprto z dokumenti, brez katere je malo verjetno, da bi Erjavci kdaj izvedeli za svoje korenine.
Tom Erjavec